Vem, kako ti je.
O, ne, ne veš. Pojma nimaš.
V mojem bloku smo imeli soseda, čigar ime je bilo na domofonu zapisano na gumbu tik pod našim. Bila je zima in s sestrico sva, takrat sedem in tri leta stari deklici, pritekli domov.
Lica, rdeča od mraza. Sestričina kapa turkizne barve z rožnatim cvetkom na sprednji strani. Njen prstek, ki pritisne na gumb na domofonu. Na gumb tik pod našim. Sunkovit obrat in velike, modre oči, v katerih se nabirajo solze, zrejo vame. Njeni premraženi prstki se oklenejo moje roke. Mene, starejše sestre. Brnenje v glavi, v kateri je prostora le za eno misel, potopljeno v strah. Kaj bo zdaj? Cmok v grlu in občutek groze, nemočne vkopanosti na mestu, čeprav si želim biti daleč stran, steči za vogal, za avto, po ulici, kamorkoli. Da se to ne bi zgodilo. Zakaj? Nikoli več ne bom pritiskala na domofon. Ati! Mami! Klici odzvanjajo v glavi. Desna vrata v pritličju se odprejo in prikaže se na vrhu stopnic. Rjavi brki, zamaščeni lasje. Bom pršu vn pa vam usem posekou glave če naute zginl. Razkoračena stoja, divji pogled, besno odpirajoča se usta. Vpitje, ki prodre skozi steklena vhodna vrata. Zmotila se je, napačen gumb, vpijem v glavi. Okamnelo stojiva na temno sivih betonskih tlakovcih pred vhodom. Izgine nazaj v stanovanje. Tresk vrat. Mogoče je šel po nož. Po pištolo. Kaj bo zdaj? Solze nama polzijo po licih. Koraki na stopnicah. Kdo? Izza ograje se prikaže atijeva postava, mogoče je slišal vpitje. Samo napačen gumb je bil, izdavim. Dvigne sestrico v naročje in jo odnese po stopnicah, mimo desnega stanovanja v pritličju, in zopet po stopnicah navzgor. Izgine za ograjo. Ne upam si za njima, ne sama. Kaj če je šel po nož? Če se vrne ravno ta trenutek, ko bom šla mimo? Če stoji za vrati in čaka? Odidem po stopnicah, vendar navzdol, v klet. Čisto tiho zaprem rjava kovinska vrata, da me ne sliši in ne pride za menoj. Stečem v kolesarnico. Zaprem vrata in počepnem za njimi. Okus po solzah, ki mi polzijo po licih, vendar ne upam jokati, ne na glas. Kaj če me sliši? Me poišče, pride za menoj, z nožem v rokah, da mi bo odsekal glavo, kot vedno govori? Zadržujem dih in prisluškujem morebitnim korakom. Čepim celo večnost. Ko bi le prišel ati tudi pome, on je velik. Njega ni strah. Koraki na stopnicah, vrata v klet se odprejo. Nekdo hodi po kleti. Kaj če je on? Kovinski tresk vrat, ki se zaprejo. Prihaja vedno bližje. Kovinsko siva kljuka na vratih se premakne, lesena vrata pred menoj se počasi odprejo. In vstopi.
Ati.